Izjemna igralka je aktivna na več področjih, ne le v domačem Mestnem gledališču ljubljanskem. Veliko nastopa v gledališču Luda kuća v Zagrebu, ki sta ga ustanovila z možem Brankom Đurićem Đurom, gledamo jo v filmu Tartinijev ključ, sodeluje pri sinhronizacijah za Disneyjeve animirane filme, kmalu pa bo ponovno zagnala predstavo Tako ti je, mala. Na malih ekranih pa smo jo spremljali tudi v prvih štirih sezonah, ko je bila ena izmed žirantov v resničnostnem šovu Znan obraz ima svoj glas. A najin pogovor je tekel o domu, domačnosti in toplini kraja, kjer si najbolj sproščen. Veliko časa nameni vzdrževanju harmoničnega doma, čeprav ji je najpomembnejše, da je dom tam, kjer ji je najlepše. V naravi.
Kakšne spomine imate na svoj otroški dom?
O svojem otroštvu imam zelo mešane občutke. Polno je bilo ljubezni, predvsem zato, ker je mama uspela vse, česar ni bilo, nadoknaditi s svojo ljubeznijo, ki jo je predajala vsem bodočim generacijam. Zelo živo se spomnim bloka, v katerem smo živeli, še danes bi slepo poznala vsako stopnico. Zanimivo, da me sprašujete o tem, saj ravno zadnje čase o tem veliko razmišljam. Ko sem v polsnu, mislim, da sem tam, ker sem tam živela največji del svojega življenja in še vedno mislim, da sem tam. Čeprav nikogar od mojih ni več v Trbovljah, do njih čutim pripadnost. Ko sem bila otrok, me je bilo strašno sram, da živim v tem grdem starem bloku. Ker smo bili tako revni, sem imela občutek manjvrednosti. Sanjala sem o tistih lepih stolpnicah, v katerih so živeli vrstniki v soseski. Kadar sem se prihajala igrat na njihovo dvorišče, sem od sramu tako stiskala pesti, da sem imela v dlaneh odtise nohtov. Dvomim, da me je kdo resnično videl kot manjvredno, a to je bilo v meni.
Kaj za vas pomeni dom danes?
Del mene. To sem jaz, to je mir, prostor za vse tiste, ki jih imam najraje. Verjamem, da ni naključij in da obstaja nek kozmični red. Tudi v mojih astroloških kartah se pokaže, kako pomembna sta mi dom in družina. Po horoskopu sem rak in nam je najpomembnejši dom.
Ko ste prišli iz Trbovelj v Ljubljano, ste najbrž živeli v najemniškem stanovanju? Kako vam je bilo, ko ste odšli iz maminega doma v Ljubljano?
Čeprav smo v enosobnem stanovanju v Trbovljah živeli štirje, še kužka sem privlekla, sem bila na dom zelo navezana. Verjamem, da te dom določi. Živeli smo zelo skromno, a je bilo to gnezdo ljubezni, ki ga je ustvarila mami. V Ljubljani sem na začetku živela v polkletni sobici v Zadobrovi s prijateljico iz Trbovelj. Vse je bilo zelo skromno. Naslednja soba je že bila v mestu, a je bila tako majhna, da sem se v njej komaj obrnila. Dokler mi ni mami, ki je bila šivilja, naredila zaves in prevleke za posteljo v isti barvi, mi je bilo zelo hudo. Potem je bilo bolje, najbrž sem s tisto tkanino vnesla tudi mamino energijo. Na Trbovlje sem bila tako navezana, da sem vsakič, ko mi je predavanje odpadlo, že bila na vlaku proti domu. V Ljubljani sem imela sicer hude napade tesnobe, nisem se znašla tu, nikoli se nisem dobro počutila v tem mestu. Dokler nisem spoznala Đura.
Se spomnite vajinega prvega skupnega stanovanja?
Zelo dobro. Veliko sem delala in imela sem to srečo, da sem spoznala neko gospo, ki mi je
bila pripravljena prodati svoje stanovanje tako, da sva ga obročno odplačevala. To je bilo
prvič v življenju, da sem imela nekaj svojega, do tedaj nisem imela niti svoje sobice. Stanovanje je bilo v Polju, še danes se spomnim naslova. Nikoli ne bom pozabila, kako sem sedla na tla in gledala levo in desno. Nisem mogla verjeti, kar zjokala sem se. Kasneje se mi je v tem stanovanju pridružil moj bodoči mož.
Kako ste izbrali to stanovanje? Ste imeli kakšne kriterije?
Ne, ne, nobenih kriterijev nisem imela. Srečna sem bila, da lahko nekje zaživim, ker sem se sicer ves čas selila, metali so nas iz stanovanj, nisem vedela, kam naj grem. Bilo je precej stresno. Danes se mi zdi zelo žaljivo, da človek ne more dostojno živeti, da mladi ne morejo priti do svojih stanovanj. Verjamem, da ni nujno, da je tako, ampak da ima nekdo na vrhu piramide nekaj od tega.
V Polju nista ostala dolgo, kajne?
Res je. Ko sem zanosila, sva to stanovanje oddala in najela večje. Pomembno je bilo, da je imela Zala lahko svojo sobico. Imeli smo sanjsko stanovanje v Litostrojskih blokih, kjer je bilo naokrog veliko zelenja. Tam prav tako nismo mogli dolgo ostati, zato smo se preselili v Župančičevo jamo. Tam nisem zdržala dolgo, le leto in pol, saj sem ugotovila, kaj zame največ šteje. Dokler si mlad, ni pomembno, a ko si odrasel, spoznaš, katere reči so zate prelomne. Odkrila sem, da moram imeti ob sebi naravo. Takrat so v tistem okolišu sicer posadili nekaj dreves, a so bila majhna, in vse, kar sem videla skozi okno, je bilo, kaj kdo gleda na televiziji in kaj bodo jedli za večerjo. Popadla me je tesnoba, zato sva iskala nov dom z vsaj malo vrta. Za Bežigradom sva v neki stari vili našla mansardno stanovanje, ki mu je pripadalo 20 kvadratnih metrov vrta. Na vrtu je stala magnolija in ko sem na njej videla polžka, sem to vzela kot znamenje, da moramo biti tam doma. Od takrat naprej vem, da je v bistvu moj dom narava.
Ravno to sem vas želela vprašati, ker vem, koliko vam pomenijo narava, zelenje, živali. Je torej pomembna lokacija doma oziroma okolje, v katerega se vračate domov?
Po tej prelomni Župančičevi jami sem srečna samo, če se dotikam zemlje. Naposled smo
kupili hišo v Trnovem. Moj pogoj je bil samo, da ima vrt. Tudi zato, ker imam vedno kužke. Obožujem pse in prav tako mi predstavljajo dodatno povezanost z naravo. Tudi če moram v hotel, če se le da poiščem možnost, da bivam v sobi z izhodom v atrij. V velemestih, na primer, iščem zelenje in parke, ne prenesem betona in sodobnih človeških, neredko pregrešno dragih “termitnjakov”.
Kaj vam je v hiši oziroma v domu pomembno? Kaj mora imeti vaš idealen dom?
Kuhinja. Pomembno je, kakšna je, ker vsak dan kuham. Potrebujem veliko prostora v njej, da lahko prosto in svobodno sekljam in kuham. Zelo mi je všeč v njej imeti jedilni kot, v katerega se vsi stlačimo in družimo. To imam zelo rada. Nekaj časa je bilo to zelo kmečko, zdaj je to postalo spet in. Se mi zdi, da se tam zgodi veliko lepih reči.
Kako ste opremljali svoj dom, hišo, kjer ste naposled zaživeli z družino? Vem, da ste strastna notranja opremljevalka.
Trudim se ustvariti čim bolj domače vzdušje. Kavč mora biti udoben. Šele na drugem mestu je videz. Zelo rada imam barve, a je pomembno, da niso prenaporne. Rada imam nevtralnejše, a tople barve. Stene moje kuhinje so tako denimo pudrasto rožnate barve. Če ima prostor umirjene barve, ga popestrim z barvnimi detajli, in ko se naveličam, dopolnjujem z drugimi barvami in kombiniram. Imam temnozelene detajle, čudovito mandalo iz pavjega perja, ki vsebuje zeleno in pariško modro itd. Pomembno mi je, da je vključena ena paleta barv, da z njimi ustvarim barvno harmonijo, da ni divje, ampak vseeno barvito.
Glede na to, da ste družina umetnikov, me zanima, ali imate kakšen prostor namenjen ustvarjanju? Morda knjižnico, veliko televizijo, platno … Kje ustvarjate? Televizije ne gledamo več vse od korone. Kar me zanima, poslušam na YouTubu, medtem ko kuham ali vozim ali delam na vrtu. Sicer ustvarjamo vsepovsod. Ne rečemo, da gremo pisat scenarij ali komponirat. Tudi Đuro denimo med kuhanjem, ko čaka, da voda za testenine zavre, prime kitaro in nekaj zabrenka ter zloži. Ves čas ima kitaro blizu in tako ustvarja. Tudi sebe nimam najprej za umetnico in potem vse ostalo. Sem človek narave in ves čas razmišljam o njej kot o osnovi za vse, za življenje in umetnost. In medtem ko sadim fižol,razmišljam o vlogi. Vse se ves čas in sproti rojeva. V dnevni sobi imamo klavir, imamo pisalno mizo, a nimamo določenega prostora, kjer bi se kaj dogajalo, gre za atmosfero celotne hiše, saj smo mi to vanjo vnesli. Vsak, ki pride na obisk, pravi, da je domače. Ljudje so zelo radi pri nas.
Ali dom vpliva na vaše počutje in ustvarjalnost?
Zagotovo. V drugačnem domu ne bi mogla funkcionirati. Moj dom sem jaz. To je moje
zatočišče. Nudi mi mir, lepe stvari in ljubezen. Lepe stvari se rojevajo iz harmonije. Zato se vedno trudim in poudarjam, da ne smemo ničesar delati na silo. Enako velja v gledališču, kjer mi je hudo, če vidim pritiske na igralce ali kogarkoli. Samo umirjen, zadovoljen človek je lahko kreativen.
Ali je kuhinja, ki ste jo prej omenili, vaš najljubši kotiček doma?
(dolg premislek) Najsrečnejša sem, če sem zunaj hiše. (smeh) Veliko časa preživim na kmetih, imam svoj gozd in svoje njive, tam sem najsrečnejša. Ko ne pripravljam predstave, sem zelo malo v Ljubljani. Nobena hiša ne more zamenjati miru med gozdovi.
Imate kakšen poseben predmet ali spomin, ki vam pričara občutek domačnosti?
Ne gre za posamezen predmet ali posamezen spomin. Gre za celotno vzdušje, ki sva ga ustvarila midva in najini hčerki. Sicer pa kar hitro zaznam energije v prostoru in morebitne motnje … Zato svoj dom občasno energijsko očistim z žajbljem ali s palom santom.
Vem, da imate radi pospravljeno. Sami skrbite za čistočo v domu?
Zelo rada pospravljam, ker mi red in harmonija veliko pomenita. Imam prijateljico, ki mi pomaga čistiti hišo v Ljubljani, a imam še mamino hišo in naš dom na morju … Ogromno dela imam.
Premakniva se k morju, kjer imate v Fiesi drugi dom. Kaj vam daje to okolje? Zelo veliko mi pomeni, da grem lahko v vodo, v njej sem najbolj povezana s planetom. A poleti je takšna gneča, da ni miru, zato se takrat izogibam morju. Takrat gremo raje na podeželje ali pa na barko. Če primerjam, kako mi je med gozdovi, je tam podobna energija, kot če si na zasidrani barki nekje v osamljenem zalivu. Čudovitost neokrnjene narave.
Kako sta izbrala hišo ob morju? Kaj vama je bilo všeč?
Đuro sprva ni hotel niti videti te hiše, tako je bila grda in zanemarjena. (smeh) Splezala sem na velik kaki in gledala mor je, on pa je vztrajal, da je hiša grda, zanemarjena, polna nesnage, ob glavni poti na plažo … Naslednji dve leti sva še kar iskala, a nisva našla nobene lepše, zato sva se vrnila, dobila navdih in vizijo za preureditev in jo kupila – takrat seveda že za bolj
zasoljeno ceno. (smeh) Želela sem majhno hišo in veliko zemlje, tu pa je bilo ravno nasprotno. Malo prevelika hiša in zelo malo vrta. Sčasoma smo priključili še eno manjšo parcelo, da imamo zdaj večji vrt, in če prideta hčerki s svojima partnerjema, je hiša ravno prav velika.
Ste jo opremljali podobno kot hišo v Ljubljani?
Ne maram modernizma in minimalizma, namenoma sem izbrala pol urbani in pol provansalski slog. Pobarvala sem jo bledorumeno, izbrala svetlomodra polkna, vse je zdaj malo romantično, rustikalno, obkroženo z rožami.
Imate še brunarico, kjer je način življenja zelo drugačen, kajne?
Tam sem se vrnila k prednikom. Prav takšen občutek imam. Vse je iz lesa, skromno in majceno, kot imam rada. Večino časa sem zunaj, tudi ko je sneg. Ko vstopiš vanjo, diši po lesu.
Kaj je za vas ključno za kakovostno bivanje?
Naučiti se spoštovati mir v sebi in se povezati z naravo. Sem iskalka resnice in največji izziv mi je videti resnico ter čutiti mir. Pri tem mi pomaga narava. Želim si imeti vero vase in več stvari uvidim, bogatejša sem. To mi daje moč, da stopim en kamen više.
Petra Julia Ujawe, Fotografije: Filip Đurić, osebni arhiv
